Citati avtorja Saša Bučan

»Spodbude tako za realne kot tudi za simbolne kompozicije je iskal v stvarnem svetu, slikarsko tehniko pa je pogosto prilagajal značaju motivike. Še posebno v zrelem ustvarjalnem obdobju je opazno prehajanje med abstraktnim likovnim jezikom in konkretno likovno pripovedjo ter iskanje njune sinteze.«

»Jasminine grafike, na katerih se raztezajo mreže, nas postavljajo v položaj posameznika, ki je obstal pred zadnjo postajo, kjer bi lahko vstopil v svetlejši jutri. Kdo vse se je ujel v te mreže, ki naj bi varovale naše sobane miru, lahko samo ugibamo. To je zgolj IGRA ŠTEVILK.«

»To je zgolj IGRA ŠTEVILK.«

»KAKŠEN BO SVET, ČE BOMO OSTALI TIHO?«

»Eva in Maruša nas popeljeta v nove dimenzije, iz realnih svetov sestavita nove, fantastične, ki pa v sebi nosijo pomenljive vsebine, večpomenskost, tako da se posamezna zgodba vsakomur razkriva drugače.«

»Razgaljata svoja intimna vprašanja, dvome, misli, ki se dotikajo njunih pogledov na kaos, ki se odvija v navidezno prijetnem svetu okoli nas, na družbo, ki izgublja osnovne vrednote.«

»Reprezentativna platna Barbare Kastelec, ki se tako ali drugače dotikajo hrane, spregovorijo o slikarkinem doživljanju in spoštljivem in predvsem nesamoumevnem odnosu do le-te.«

»Skrb, da proti človeštvu stopa čas, ko bo premalo najbolj osnovnih dobrin – hrane in vode, skrb zaradi neumornega izkoriščanja in krnjenja narave in ne nazadnje skrb za človeka samega, slikarko potiska naprej, da izrazi in zapiše svoje strahove. In zapiše jih s črto in barvo in postavi na vpogled kot megafon gledalcu.«

»Sveže so, tako sveže, da bo vsak stik z našim stopalom pomenil odtis, ki bo ostal na prenekateri od njih kot zanesljiv dokaz prisotnosti tukaj, v tem prostoru, ki se bo počasi sušil in postajal trdnejši, a hkrati se bo takrat začelo tudi njegovo razkrajanje in na koncu bo ostal prah.«

»Projekt je v nenehnem nastajanju in mi smo avtoričini pomočniki, pa tudi tisti, ki se sprašujemo, ali sploh lahko stopimo v delo. Ga bomo uničili? A prav to avtorica od nas pričakuje – da se zlijemo z materialom, da interveniramo vanj s svojim lastnim zapisom in skupaj s Časom ustvarimo novo, staro, začetek pa ostaja kot zapis trenutka, spočetja na cianotipijah na galerijskih stenah.«

»Zapis nekega začetka, ki se spogleduje z nenehnim razpadanjem na galerijskih tleh.«

»Prav narava je vez, ki povezuje obe avtorici.«

»Metodo tkanja pravzaprav lahko razumemo tudi kot avtoričin osebni prostor, kajti ob posamičnem delu poteka dolgotrajen proces ustvarjanja, neskončnega vlečenja niti, ki skozi čas ustvarjajo vzorce, površine, ustvarijo podobo, postanejo zgodba, a hkrati je to vseskozi prostor/površina za umetničino kontemplacijo.«

»Hibridno inštalacijo, ki je idejno povezana z vsemi sodelujočimi avtorji, zaznamuje predvsem todobnost, razmislek o tem, ali bi se moral danes posameznik bati za to, da ostane on sam in da ne varuje stvari, ki jih poseduje, ampak pravzaprav samega sebe, kajti če mu je ukradena identiteta, postane samo nekdo, brezimna številka s podpisom XX.«

»Vsi ti domala znani prizori, izseki iz gozda, so tako pravzaprav avtobiografska pripoved umetnika, ki se razgalja pred nami, na gledalcu pa ostaja stopnja dovzetnosti in sposobnost videnja le tega izven zgolj in samo krajine.«

»Lahko bi bila lirika, lahko bi bila proza ali melodija, a v platnih Gregorja Pratnekerja je skrito vse našteto.«

»Njegovo delo je lahko romantika, ekspresionizem, fovizem ali pa vsega po malem, odvisno od razpoloženja v trenutku, ko se umetnik giba po neokrnjenih gozdnih prostranstvih, odslikava videno v mislih in kasneje, ko videno in občuteno poveže in pred nas postavi novo likovno izpoved.«

»Anina knjiga umetnika je pravzaprav pogled v umetničine razmisleke, v zastavljena vprašanja in odgovore. To si Ana poišče in vedno znova išče v umetnosti, v ustvarjanju, v katerem lahko izrazi več, kot bi povedale besede.«

»Pilićeva umetnost je sodobna in hkrati, čeravno nenamerno, tudi družbeno angažirana.«

»Pika, črta, dodajanje, odvzemanje, zgoščanje in pojenjanje. Svet črno-bele, črnega in belega, intenzitete črnega na belem.«

»Zapredek postane tako značilen za Mršnika, da sčasoma postane pravzaprav njegov lastnoročni podpis.«

»Navkljub skorajda arhaični govorici likovnega izraza Mršnik z individualizirano intimističnim jezikom in s tehnično dovršenostjo še zdaleč ni ustavil svoje ustvarjalne moči.«

»Ob sicer znanih vsebinah je po koncu izbora za to razstavo za menoj ostala še tisoč in ena linija, tisoč in ena misel, ki čaka, da ugleda luč v nekem novem prostoru.«